The below text was read in Slovenian and simultaneously translated to English as the 2nd part of the 3-part non-performance Still (V iskanju mirovanja) at Kino Šiška in Ljubljana on 23.9.2019.
You can read more about the Still research process and performance here.
“Rad bi bil jasen, tako da bom večinoma bral.
Torej kar vidite pred sabo je kopija situacije, ki jo je Jaka zgradil v studiju, da smo lahko zadnje dva tedna delal. Vsak dan smo delal run-throug-je različnih dolžin, vmes je bil čas za pogovor. Danes bomo poskušal predstavit ta proces v katerem smo bili zadnje dva tedna. Predstavil ga bomo tako, da ga bomo pač poskusili nadaljevat, čeprav je zdaj vse drugače, ker je drug prostor in ker ste vi tukaj.
Naredil bomo dva run through-ja, nekje srednje dolžine. Med njima bo pavza, v kateri bom malo več govoru o procesu samem; in po drugem run-through-ju bo čas za vprašanja, če vas bo kaj zanimal. Trajanja bomo danes določal s timerjem, ki je pri Jaki. Torej vsak run-through traja do zvonca. Prebral bi vam nekaj izsekov intervjuja, ki ga je z mano naredila Nika Arhar prejšnji teden in ki sva ga oblikovala zadnje dni. Intervju je v celoti objavljen na spletni strani RTV Slovenija.
O PROCESU
Ta dva tedna nas je zanimal proces kompozicije, pri kateri rezultat ni določen vnaprej, ampak je znan šele retrospektivno, po koncu procesa. V našem procesu vstopamo v laboratorij, v katerem skozi ponovitve izpostavimo in nato opazujemo posamezne parametre; se z njimi igramo, kot se igra skladatelj z notami, da nas naučijo več o tem, kaj potrebujejo in kako jih uporabljamo.
Med pripravo sem kot vodila zbral nekaj besed, ki povzemajo moje zanimanje. Te so: Trajanje, Mirovanje, Omejitev. Druge so se pojavile med procesom: Tonus, Tenzija, Interes. Trajanje čutim kot čas med pojavom in razpadom nekega predloga. Mirovanje je prispetje. Omejitev je proces pogajanja med možnostmi in željami. Tonus je kakovost/energija predloga. Tenzija je gostota, ki se vzpostavi med pričakovanim in opaženim. Interes je vodilo, ki mi omogoča preživeti situacijo. Morda je iz teh besed razvidno, da se pogosteje pojavlja vprašanje “Kako?” kot vprašanje “Kaj?”.
Preizkušali smo, kako izpostaviti, kar je že prisotno, in kako dati prostor našim osnovnim materialom, ki so glas, gib, svetloba in njihovim “nasprotjem”: tišini, mirovanju, temi. Konkretno smo se ukvarjali z več vprašanji. Kaj gledamo, ko gledamo in kako daljši raziskovalni proces narediti dostopen opazovalcem, ki ga vidijo prvič? Kako narediti nekatere parametre vidne? Nekaj je na primer lahko prisotno v prostoru, pa ne bo opaženo, dokler tega nekdo ne odstrani. Če se, denimo, spremeni svetloba in tako jaz kot Catherine hkrati narediva vsak neko svojo akcijo, potem ni nobena sprememba izpostavljena, ampak se zamenja celotna situacija. Ko pa nekateri parametri ostanejo stalni, potem lahko izpostavimo posamezno spremembo.
Na podoben način smo izolirali še druge posamezne parametre – trajanje, pozicioniranje v prostoru, čas od zaznave spremembe v prostoru do aplikacije te, ponavljanje, razločevanje med stopom in pavzo, odnos glas-telo-svetloba, želje, napetost telesa, (ne)frontalnost. Opazovali smo vsak svoje navade – moje so predlagati preveč, prehitro, prenapeto. Pravilo kontinuiranega nasprotovanja navadam je podobno enoplastno. Torej smo delali nekje vmes, na celem intervalu med tema dvema ekstremoma. Skladali smo na ravni sekund, ki gradijo daljše situacije, te pa gradijo potek celote …, vse to sočasno. Vsak trenutek gre kaj drugače, kot si predvideval; vsak trenutek je presenečenje. Igrali smo se s konvencijami. Ugasnjena luč, denimo, namiguje, da se bo dogajanje ustavilo; za dve osebi, ki gresta druga proti drugi, pričakujemo, da se bosta dotaknili. V vsakdanjem življenju se te stvari vseskozi dogajajo, naučili smo se jih brati, in to vedenje se je nato preselilo v podzavest, da smo lahko bolj funkcionalni. Iz tega sveta mi vstopamo v laboratorij, kjer lahko omejimo količino informacij in spet opazujemo, kako se predlog razvija, kaj se dogaja s celoto in z našim srečanjem različnih oseb, orodij, vesolij v njej.
O MIROVANJU
Telo nikoli ne miruje. Pa ne mislim le na dihanje, delovanje živčnega ali krvnega sistema … Tudi ko počivamo, spimo, stojimo pri miru, se gibljemo. Življenje je ples v paru med gravitacijo in vertikalo in ne-gibanje za človeka pravzaprav ne obstaja … do mirovanja v tisti končni horizontali. Najbolj to postane jasno, če se resno lotimo eksperimenta, da bomo par minut čim bolj mirovali. Kar dojemamo kot “mirovanje”, je le poenostavljanje zaznave. Če je torej gib vedno prisoten, me ne potrebuje, sem se odločil. Sebe sem poskušal izvzeti iz procesa nastajanja giba, tako da sem se umaknil, šel s tokom ter opazoval, kam to vodi. V takšni situaciji se ni bilo težko gibati, postalo pa je težko ustaviti se. Kje najti mirovanje, če vemo, da se stalno gibljemo? Kako izpostaviti mirovanje z gibanjem?
Zdelo se mi je, da mirujem zgolj v tisti točki, ko je bila odločitev že sprejeta, njene posledice pa se še niso zgodile, kot pri padcu, ko že začneš padati, veš, kaj se bo zgodilo, akcija se je že začela, do trenutka, ko se moraš prestreči, pa si v praznem prostoru. Mirovanje razumem kot prostor, kjer ne čutim nobene potrebe ali želje po spremembi, kjer lahko nekaj časa ostanem ali imam občutek, da sem nekam prispel ter tisti kratek čas, preden se odločim ponovno iti. Prav to se nam v procesu z Jakom in Catherine zdaj dogaja na mikro- in makroravni. Opazujemo, kakšno je trajanje posameznega predloga ali slike, kdaj se znajdemo v isti sliki, kako to prepoznati, koliko časa lahko zadrži našo pozornost. Poskušamo se izogniti delovanju v smislu “Kaj lahko še naredim?”, ampak bolj v liniji z “Kje ŽE sem/smo, kaj se ŽE dogaja?” in “Kaj ta predlog sedaj potrebuje, čemu se ne morem izogniti?”. Ta fokus na ustvarjanje prostora komunikacije ali zaznavanje mesta prispetja se je ohranil od začetka procesa Still. Seveda se v procesu dostikrat šele retrospektivno pokaže, kako in kaj nas je vodilo do tam, kjer se znajdemo.
O GLEDALCU
Zdi se mi, da se informacije z odra, posebej pri predstavah, ki ne temeljijo na besedah, prenašajo manj skozi um in bolj skozi fizično izkušnjo gledalca. Po mojih izkušnjah je identifikacija z doživljanjem performerja mogoča, če le performer in situacija, katere del je, to dopustita in če si gledalci sami to dopustimo. Kar lahko naredimo kot performerji, je, da izpostavljamo proces iskanja, v katerem vsem spominom in vsem načrtom navkljub ostanemo odprti za tiste možnosti, ki jih zaznamo v trenutku, ko ta postane sedanji; in s čimer se kot gledalci lahko poistovetimo, ne da bi morali vedeti kar koli od navedenega …”